Če želiš, da se ti v poslu (in življenju) stvari začnejo premikati, običajno ni prvi problem znanje. Prvi problem je komunikacija: ali povemo prepozno, premehko, preostro – ali pa sploh ne povemo. In potem plačamo ceno: z izgubljenimi priložnostmi, slabimi dogovori, zamerami, utrujenostjo in občutkom, da “spet nisem stal/a za sabo”. Asertivna komunikacija je veščina osebnostne rasti, ki se zelo hitro pozna tudi poslovno. Ne zato, ker bi postali “trši”, ampak ker postanemo bolj jasni. In ko postanemo bolj jasni, lažje vodimo sebe, svoje odnose in svoje odločitve.
Veliko ljudi misli, da so “neasertivni”, ker jim manjka samozavesti. V praksi pa pogosto manjka nekaj drugega: struktura, kako stvari povedati. Ko smo pod pritiskom, telo pogosto izbere skrajnost: umik (raje ne rečem nič), prilagajanje (bom že) ali eksplozijo (zdaj pa dovolj!). Asertivnost je vmesna pot: poveš, kar je treba, na način, ki ohrani odnos in hkrati ne izbriše tebe. To ni talent. To je veščina, ki se jo da trenirati.
Osebnostno rastemo takrat, ko nehamo redno sklepati notranje kompromise na svojo škodo. Ne gre za ego, gre za integriteto. Najbolj tipične situacije so prav drobne: rečeš “ja”, čeprav misliš “ne”, ne postaviš cene ali pogojev jasno, ne poveš, kaj potrebuješ, potem pa si razočaran/a, v konfliktu raje pogoltneš in se začneš odmikati, ali pa stvari puščaš odprte, ker ne želiš “težkega” pogovora. Te male stvari se sčasoma seštevajo v vzorec, ki ti pobere energijo in tiho zavira napredek.
Posel je v resnici niz pogovorov: s strankami, ekipo, partnerji, dobavitelji, skupnostjo. Če je komunikacija meglena, je posel pogosto meglena struktura: nejasne cene, nejasni roki, nejasna pričakovanja, nejasne meje. Asertivnost pomaga, da postaviš pričakovanja (kaj je vključeno, kaj ni), poveš neprijetno stvar pravočasno (ne šele, ko poči), držiš dogovore (tudi če si komu za hip neprijeten/a) in vodiš pogovor k rešitvi namesto k dokazovanju, kdo ima prav. Ko znaš ostati miren/a in jasen/a tudi v zahtevnih situacijah, se začnejo stvari premikati bolj stabilno, manj pa “na živce”.
Ena najpogostejših napak v komunikaciji je, da govorimo v “TI”. Ko smo utrujeni ali pod stresom, hitro zdrsnemo v: “Ti nikoli…”, “Ti vedno…”, “Ti si kriv/a…”. To skoraj avtomatsko sproži obrambo – tudi pri ljudeh, ki imajo najboljše namene. Asertivna komunikacija zato pogosto začne z majhnim, a odločilnim premikom: iz “TI” v “JAZ”. Namesto obtožbe opišeš, kaj se konkretno dogaja, kako to vpliva nate in kaj potrebuješ ali predlagaš naprej. Ne zato, da bi bil/a “mehkejši/a”, ampak zato, da bi bil/a bolj učinkovit/a.
Drugo področje, kjer se asertivnost najbolj pozna, je povratna informacija. Veliko ljudi feedback zadržuje, ker ne želi konflikta, potem pa se nabere in pride ven naenkrat – pogosto preostro. Asertivnost ni “povedati vse, kar mislim”. Asertivnost je “povedati pravo stvar, pravočasno, na način, ki ima možnost, da bo sprejeta”. Ko znaš to, odnosi postanejo bolj stabilni, delo manj izčrpava, ti pa manj časa porabiš za ugibanje, kaj kdo misli in kaj si kdo “v resnici” želi.
Saša Zor je ena vodilnih slovenskih strokovnjakinj na področju mehkih veščin, čustvene inteligence in zavestnega vodenja. Že več kot 20 let se ukvarja s kulturo odnosov, vodenjem in osebno rastjo. Njeno delo temelji na prepričanju, da je kakovost odnosov najpomembnejši kazalnik uspeha – v življenju in v poslu. Zato v ospredje postavlja teme, ki se jih pogosto izogibamo, a so v resnici temeljne: asertivnost, jasna komunikacija, notranja moč, osebna odgovornost, samorefleksija. Njena predavanja in delavnice so preplet strokovnosti, človeške topline in konkretnih, življenjskih uvidov. Sodeluje z vrsto podjetij, organizacij in posameznikov, ki želijo ustvarjati bolj zdravo, spoštljivo in zavestno delovno okolje – in hkrati osebno rasti. Njen pristop temelji na izkustvenem učenju, ranljivosti, pogumu in praksi, ki vodi v resnične spremembe.